Modri pinot je kot 'virus' - ko se z njim okužiš, je skoraj neozdravljiv. Hkrati pa je to ena najbolj zahtevnih sort za gojenje, saj ne poznamo nikakršnega sistema, nobenega pravila - ne pri izbiri lege, ne pri izbiri načina sajenja, ne glede pravega časa za trgatev. To je sorta, ki nas iz dneva v dan preseneča - včasih razveseljuje, včasih razočara. Dela nam celo vrsto preglavic, zato nam že majhen uspeh nudi toliko večje veselje.

Ko nas obišče kakšen vinar in ga pobaramo, kaj mu lahko ponudimo, si največkrat izbere ravno modri pinot. Kajti to je 'lakmusov papir' vinarja, v njem spoznaš proizvajalca, saj ga je najtežje narediti brez napak. Pridelovalcev modrega pinota na svetu ni veliko. Vinar, ki ni ravno brezbrižen, ampak hoče pri vseh vinih vzdrževati določeno kvaliteto, je precej pogumen, če ima v ponudbi tudi modri pinot.

Modri pinot je lahko muhast že v vinogradu, vendar brez izrazito močnega grozdja, ki je bogato in polno ekstraktov, niti ne razmišljamo o vinu. Tudi pri takšnem grozdju ostaja negotovost. Ko pri pridelavi merlota naletimo na zelo dobro grozdje, z visokimi ekstrakti in sladkorji, lahko skoraj brez dvoma napovemo tudi dobro, krasno in veliko vino. Pri modrem pinotu tega ne moremo reči. Lahko se v mladostnem obdobju kar naenkrat izneveri in zaide na drugo pot.

Pri nas menimo, da moramo čakati na zelo pozne trgatve, če hočemo iz modrega pinota narediti veliko vino. Čeprav je ena najbolj zgodnjih sort, ga trgamo šele proti koncu trgatve. S tem smo smo prisiljeni redčiti grozdje in tisto, ki začne gniti, metati na tla. Čakamo vse dotlej, dokler grozd ne prekine 'vezi s trto' - dokler pecelj skoraj popolnoma ne oleseni. To je čas, ko se začne delno sušenje jagod in rahla koncentracija vseh snovi, ki so v jagodi. Šele takrat začnemo trgati.

S tem, da pri maceraciji delno pustimo tudi cele grozde skupaj s peclji, modremu pinotu povečujemo grobost. Kajti če razmišljamo o tem, da vina ne bomo takoj spili, potrebujemo v mladosti grobost, ki se do starosti zgladi in zaobli, ostane pa še toliko mesa, da je vino še vedno polno. Do staranja ne sme priti na račun telesa, torej ne gladimo telesa, ki je bilo že v začetku preveč šibko in potemtakem preveč utrujeno in preveč tanko, da bi zdržalo dlje časa.

Šele po prvem letu zorenja se začne modri pinot kazati v dobri ali slabi luči. Če začne izstopati "zelenost" oziroma arome in okusi, ki spominjajo na zelene stvari (listje, cvetove), potem to gotovo ni velik modri pinot, ampak neuspel poizkus. Ko pa prevladujejo sadne, 'marmeladne' arome (po gozdnih sadežih, višnji, češnji), takrat smo na pravi poti. Vendar je takrat treba potrpežljivo vztrajati in čakati. Modri pinot ne uspe vsako leto, zato moramo takrat, ko nam uspe, iz njega izvleči kar največ.

Modri pinot pridelujejo tudi na zelo severnih področjih, celo v Švici. Vendar tam iz njega pridelujejo vina, ki so kot kakšni Roséji, ne pa velika rdeča vina. Domovina modrega pinota je vsekakor Burgundija. Če bi primerjali tamkajšnje podnebje, sestavo tal, letne padavine, ipd, z našimi, bi ugotovili, da leži slovenska 'burgundija' nekje med Štajersko in Primorsko. Južneje od Štajerske in severneje od Primorske. Skoraj v Brdih.