Nedvomno je želja vsakega vinarja, da bi pridelal vsaj eno vino, pod katerega bi se lahko samozavestno podpisal. Vinar, ki razmišlja resno, mora narediti avtorsko delo, njegovo vino mora biti prepoznavno. Z vinom, ki je iz večih sort, imamo več možnosti, da pokažemo svoj okus, stil, način razmišljanja ter poglede na vino in na vinarstvo nasploh.

Ker smo hoteli ustvariti novo kvaliteto, nov stil vina, smo se pri velikem belem odločili za mešanje grozdja (oziroma moštov, ko so bili ti še med vretjem), ne pa že izdelanih vin. Na tak način dobimo resnično novo vino, pri katerem se ne zdi, da bi ena sorta bolj izstopala od druge, kot je to običaj pri mešanju že izgrajenih vin. Z mešanjem grozdja oziroma mošta med vretjem smo dobili osnovno vino, ki je šele po treh letih zorenja zrelo za finalizacijo, ko mu zaradi vzdrževanja stila dodamo čiste sorte.

Velikemu belemu včasih dodamo tudi nekaj odstotkov starejših vin, s katerimi vzdržujemo konstantno šarmantnost, ki mora biti prisotna pri vseh velikih vinih. Pri velikem belem lahko začutimo malo višjo hlapljivost, ki je posledica dolgega ležanja v sodu, kjer je možna večja oksidacija. S tem postane vino še višje in pomembnejše.

Pri izboru sort in grozdja smo pazili predvsem na prave kombinacije. Če bi hoteli ustvariti samo največjo možno moč, bi vino pridelovali le iz ene same sorte, chardonnaya. Ker pa smo hoteli dobiti zaokroženo vino, ki je po eni strani močno in aromatično, po drugi strani pa avtohtono, smo izbrali naslednje sorte:
- chardonnay, ki daje vinu hrbtenico in nosi njegovo telo;
- sivi pinot, ki je kljub svoji sadnosti nosilec elegance;
- sauvignon, ki dviguje aromatičnost vina;
- rebula, zaradi katere se vinu še vedno pozna, da prihaja iz Brd, iz naše kleti.
Zaradi kompleksnosti sodi to vino k zelo širokem izboru jedi, prav gotovo pa gre za vino, ki je občutljivo na družbo. Pijte ga ob pravih trenutkih; tudi če včasih ni hrane, zadostuje že vino, saj je dovolj močno in opojno.