Vseeno je, kako rečemo Stvarniku. Vsekakor je sin vesolja in nič, kar naredi, ni brez razloga. Ko je delal Zemljo, mu je bilo čisto vseeno, kako ga bomo klicali. In vseeno mu je še zdaj. Zaradi nas je lahko tudi Narava. In takrat, pred eoni, ga ni zanimalo, ali se bo s hribčki posejana sončna pokrajina na Terri imenovala Brda, Goriška Brda ali Collio. Imena so minljiva, esenca Narave ostaja. In prav tu, v tem od Vesolja blagoslovljenem kotičku deželice Slovenije, boste ugotovili, da je Raj nekje blizu. Morda celo na Zemlji.
Generacije borcev, ki so jih sklesala leta dela v nedrjih prsti, so pustile svoj pečat. Od sonca ožgani obrazi, nasmejani, z gubami okrog oči. Vsakdo je dobrodošel, če le ni preveč dela. Vsak obiskovalec je povabljen za družinsko mizo za klepet in kozarec vina.
Poleg narave je v brdih doma še tradicija. Letnice, s katerimi določene družine vinogradnikov označujejo njihovo prvo zapisano povezanost z vinom, segajo tja v sredino osemnajstega stoletja. Sredi devetnajstega je bilo tam že precej kmetij, ki so vina uspešno prodajala na dunajski dvor, k papežu v Rim, v Ljubljano in Udine. Zapis iz leta 1336 iz vasice Višnjevik hvalevredno govori o rebuli, avtohtoni vinski sorti tega področja.