Rebula ima na Primorskem že dolgo tradicijo, nekateri enologi trdijo, da tudi izvira iz teh krajev (oziroma sosednjih italijanskih dežel) - vsekakor pa jo tu gojijo že vsaj od 13. stoletja. Trta dobro rodi, zrele jagode rade odpadajo.

Če smo natančni, moramo ločevati med tremi podzvrstmi rebule: rumena z malimi jagodami, rumena z debelimi jagodami in zelena rebula; najbolj cenjeno je vino iz prve.

Ime (italijansko: ribolla) izvira iz glagola "ribollire" (ponovno zavreti) - primorska burja je plitve kleti ohladila še preden je s sladkorjem bogat mošt povrel do kraja, zato se je fermentacija ustavila in vino je ponovno "zavrelo" spomladi. Da bi prihranili pri žveplu, so vinogradniki rebulo (pa tudi nekatera druga bela vina) pogosto tudi "pacali" (fermentirali s tropinami, macerirali) - rebula iz tistih časov je bila ponavadi motna, sladka in ne preveč dobra.

V sodobnih kleteh je dvojno vretje rebule preteklost. Današnja rebula je slamnato rumene barve, suha, sveža in živahna, z uravnoteženim okusom; cvetica je nevtralna, vinska, in rahlo spominja na les cedre. Pijemo jo mlado, saj se slabo stara.

Najbolj slavna je zlata rebula iz Goriških brd, a tudi tista iz Vipave je odlična. Pridelujejo jo tudi na Koprskem, redkeje na Krasu.

Rebulo ponudimo ohlajeno na 9 - 10°C, z morskimi ribami, sladkovodnimi specialitetami, kot sta jezerska postrv in losos, ali z ostrigami.